Vesna Stanković Juričić za STA: Glavnina dela urada se nanaša na industrijsko lastnino

Če bi intelektualno lastnino razdelili na industrijsko lastnino ter na avtorsko pravo, to sta tudi dva glavna področja, za katera je pristojen urad, kakšen bi bil delež med obema?

Več kot 95 odstotkov dela urada se nanaša na industrijsko lastnino, ostalo odpade na kolektivno upravljanje, pri katerem pa urad beleži največ upravnih zaostankov. Urad podeljuje pravice industrijske lastnine, zastopa Slovenijo v mednarodnih organizacijah ter vodi različne registre pravic v izredno mednarodno reguliranem okolju in s tem ustvarja tudi svoje prihodke, ki pa se žal ne pretakajo nazaj iz proračuna v celoti v urad. Resorno ministrstvo že vrsto let nima posluha za potrebe urada, da bi ga kadrovsko okrepilo ter nasploh pravilno umestilo v svoj sistem upravljanja. Urad je v zadnjem desetletju izgubljal večinoma le strokovni kader, ki ga nismo nadomeščali, medtem pa obseg dela narašča. Mogoče pa je napočil čas, da se urad preoblikuje v neodvisno javno agencijo.

Ampak urad se v javnosti največkrat omenja v povezavi z avtorskim pravom.

Žal mi je zaradi tega. Interesov in deležnikov na tem področju je veliko. Glavni razlog je, da se na področju avtorskega prava in predvsem sistema kolektivnega upravljanja že leta vije skoraj mitološka razprava o pomenu kulture in umetnosti ter o tem, kaj naj bo ljudem všeč in zakaj, vse to pa z atributi neovrgljivih dogem. Dokler se bodo v javnosti, predvsem s strani glasbenikov, ustvarjale dogme, ki temeljijo na predpostavki, da so glasbeniki skoraj božji poslaniki, bo normalen diskurz na tem področju nemogoč. Bo destruktiven, oseben, čustven in zato težko strokoven.

Avtorsko pravo je pravo denarja. Močnejši vedno zmagajo in povzročajo v veliki meri krivice malim avtorjem, kljub temu da prav njim avtorski zakoni namenjajo določene privilegije. Avtorska pravica je premoženjska pravica in ni vedno pravična. Javni interes na področju kulture in umetnosti ter s tem povezan nacionalni interes se varuje in zagotavlja z drugimi sredstvi, s katerimi lahko premagaš včasih preveč požrešne založbe in medijske multinacionalke. Z avtorskim pravom jih težko. Mislim, da so kulturno ministrstvo in cehovska združenja na tem področju zaspali in se nezadostno ukvarjajo s problemi pogojev ustvarjanja v kulturi, ki so le posredno povezani z avtorskim pravom.

Kaj pa je po vašem mnenju ključna naloga države na področju intelektualne lastnine?

Pametna politika spodbujanja inovativnosti in ustvarjanja pogojev za realizacijo inovacijskega potenciala, vključno s sistemom financiranja je tista, ki določa dolgoročno gospodarsko in siceršnjo uspešnost neke države. Takšna politika vključuje tudi cilj intelektualne lastnine - ekonomska spodbuda ustvarjanju. Če ni ekonomske spodbude v obliki izključnosti pravic, sistem intelektualne lastnine ne deluje. V tej luči mora država imeti in znati graditi pravo podporno infrastrukturo. Ne le, da alocira finančna sredstva za dvig strokovnosti državnih uradnikov, ki se ukvarjajo s sistemom intelektualne lastnine, potrebna so delujoča sodišča in organi pregona.

Potrebni so vrhunski strokovnjaki, ki znajo nuditi nasvete ustvarjalcem ne samo glede postopka varstva, temveč za celoten cikel ustvarjanja in upravljanja ter učinkovitih poslovnih modelov. Malo je strokovnjakov v Sloveniji, ki znajo npr. svetovati pri kompleksnih pogodbah o prenosu tehnologij ali o vrednotenju intelektualne lastnine. Ne gre pozabiti bank, ki morajo znati vrednotiti intelektualno lastnino.

Na področju avtorskega prava so ključne kolektivne organizacije. Če želimo imeti uspešne in odgovorne kolektivne organizacije, v njih ni prostora za neskrbne in neodgovorne šerife. Tudi svet za avtorsko pravo je del te infrastrukture. Ključno je tudi, da zna država z različnimi ukrepi zbuditi ustvarjalce, da se zavedo lastnih odgovornosti pri upravljanju s svojim premoženjem, kar pravice intelektualne lastnine so. Gre za prepleten sistem, v katerem morajo vsi deležniki, vključno z državo, znati odigrati svojo vlogo, če naj sistem polno funkcionira.

Nad delovanjem urada je slišati kritike, da izgublja veliko časa pri urejanju kolektivnih organizacij, medtem ko gre tehnološki razvoj mimo in z njim tudi nadomestila za pravice, ki bi jih lahko pobirali.

Dokler imamo v Sloveniji monopolni sistem in sistem obveznega kolektivnega upravljanja, v katerem avtor oz. imetnik pravic ne more sam upravljati s svojimi pravicami, mora biti država udeležena v nadzoru. Pri nas žal notranji nadzor avtorjev ne deluje. Tudi nadzor kolektivnih organizacij s strani revizorjev ne deluje najbolj verodostojno. Glede na pretekle izkušnje in javno podobo, ki jo imajo kolektivne organizacije pri nas, je vloga države pri skrbnem poslovanju teh organizacij ključna, če naj se dolgoročno ohrani njihova verodostojnost in s tem sistem intelektualne lastnine.

Država mora končno prevzeti odgovornost in se nehati sprenevedati. Avtorska pravica je tako kot vse pravice samo toliko močna in smiselna, kolikor je učinkovita infrastruktura, ki naj jo omogoča. V nasprotnem ni več ekonomska spodbuda ustvarjanju, ampak je le stanje, v katerem se skrbi za interese samooklicanih elit. Podatki kažejo, da npr. na seje skupščin kolektivnih organizacij pride en do devet odstotkov vseh članov, kar je premalo za odgovorno upravljanje. Ali pa pridejo taki, ki z množičnimi pooblastili in brez pravega repertoarja ter dejanske uporabe varovanih del preglasujejo najbolj predvajane avtorje oz. imetnike.

Država se je z novelo zakona o avtorski in sorodnih pravicah iz leta 2004 umaknila iz aktivnega nadzora. V letu 2015 zdaj ugotavljamo resne napake pri vodenju kolektivnih organizacij. Bolj kot imajo kolektivne organizacije slab javni ugled in malo zaupanja tistih, katerih sredstva upravljajo, in manj kot spoštujejo pravila igre, bolj slab ugled ima sama avtorska in sorodne pravice.

Urad z obstoječo pravno podlago in kadri ni sposoben izvajati učinkovitega nadzora. Za to je odgovorna država, ki bi morala kadrovsko okrepiti urad in sprejeti zakone, ki bodo nezakonita stanja sanirala in jih preprečevala. Kolektivne organizacije pa morajo razmisliti, kaj je v dobro vseh njihovih članov in nasploh upravičencev, ter preseči že absurdna in otročja ravnanja. Ni vse v slovenskih kolektivnih organizacijah slabo. Z leti se je nabralo veliko izkušenj, specifičnih znanj, baz podatkov in dobrih praks. Te dobre stvari je treba kapitalizirati. V Sloveniji potrebujemo kredibilne in slovenske kolektivne organizacije v vse bolj globaliziranem področju ustvarjanja.

Ampak nadomestilo za fotokopiranje v šolah se še vedno ne pobira, prav tako ne nadomestilo za t. i. praznjake.

Sazor ima dovoljenje za pobiranje teh nadomestil že od leta 2007, mora pa se dogovoriti o višini tarife. Mi smo naredili vse, kar lahko. Gre za občutljivo temo, šola je že zdaj draga. O vlogi za izdajo dovoljenja za prazne nosilce pa še odločamo. Nekateri bi raje videli, da država ob omejenih kadrih na uradu le izda nova dovoljenja, namesto da izvaja nadzor. Postopki izdaje dovoljenj so pravno zahtevni in kompleksni upravni postopki. Izdaja dovoljenja je odgovorna naloga. Urad se ves čas trudi stranke skozi postopek učiti prava.

V zadnjih letih so bile odločitve urada večkrat izpodbijane na sodišču, vendar potrjene. Je iz tega mogoče sklepati, da je zakon premalo natančen ali da si ga kolektivne organizacije tolmačijo po svoje?

Oboje. Zakoni nikoli niso popolni. Na ta način smo končno kreirali standard, kaj je dopustno. Predvsem to pove, da je urad strokoven pri odločitvah. Žal se pogosto dogaja, da kolektivne organizacije ne spoštujejo niti odločb sodišč, ki potrdijo odločbe urada. To kaže, da vodstva takšnih kolektivnih organizacij sploh ne razumejo, zakaj so tam.

Je urad začel postopek odvzema dovoljenja zavodu Aipa? Kdaj bi se to lahko zgodilo?

Urad je začel postopek odvzema dovoljenja. Ti postopki ne bi smeli biti dolgotrajni, se pa lahko zavlečejo, če npr. kolektivna organizacija ne prevzame uradovih pisanj. S tem imamo res slabe izkušnje. Za nas je to znak neodgovornega upravljanja.

Na uradu so se v petih letih, kolikor naj bi trajal mandat, zamenjali trije direktorji, sami odhajate na lastno željo. Je voditi takšen urad prevelik zalogaj?

Ne, a težko je delati normalno in strokovno. Kritike sprejemamo pozitivno, a reakcije na nadzorstvene postopke in predloge zakonov so izredno naporne. Ni ga inšpektorja, ki nas ni obiskal. Na primeru urada se je lepo izkazalo, kako se za šikanozne namene zlorablja institut informacij javnega značaja. Udarce večinoma dobivamo pod pasom, urad pa temu ne more parirati na adekvaten način, ker ga zavezujejo različna pravila.